»Veliko je pesnikov, ki imajo dovolj poguma, da se zazrejo v prepad, a zelo malo je tistih, ki imajo dovolj poguma, da se soočijo s srečo in pišejo o njej, in to je tisto, česar sem si želel biti sposoben v svojem pisanju.«

»Pisanje je kot nekakšen notranji dialog, kulturni dialog v glavi avtorja med matično kulturo, matičnim jezikom v tujini.«

»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Ko pišem, na neki točki vedno dobim občutek, da je to besedilo že bilo napisano, da že nekje obstaja, ne v meni, ampak zunaj mene, in da ga moram samo še zapisati, preden besedilo izgine.«

»v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«

»Saj je, kot bi se znašel v bondiadi, in to tako rekoč v vlogi Sherlocka Holmesa …«

»Stvari, ki jih počnem, vplivajo na moje pisanje, ker pretežno pišem o njih ali vsaj v povezavi z njimi: gorniške izkušnje, refleksije, doživetja, čedalje pogosteje pa tudi o medicini.«

»Pisanje kratkih zgodb pomembno in da v njihovem pisanju uživa«

»Piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on.«

»Roman sem tako napisal, v enem zamahu, v enem samem neprekinjenem gibu, ki ni terjal pike.«